
Artists: Borut Savski, Francisco Tomsich Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Performance (00:11:26)
Silent Movies (Borut Savski, F - SummerSongs - Session 2 (00:07:45) Silent Movies (Borut Savski, F - SummerSongs - Session 3 (00:04:25) Silent Movies (Borut Savski, F - SummerSongs - Session 4 (00:09:16) Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Session 6 (00:06:40) Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Session 7 (00:15:34) Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Session 9 (00:13:13) Silent Movies (Borut Savski, F - SummerSongs - Session 10 (00:04:13) Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Session 11 (00:05:9) Silent Movies (Borut Savski, F - Summer Songs - Concert (00:17:2)
|
Summer Songs, drugi projekt dua The Silent Movies, je umetniško okolje, sestavljeno iz vrste virov vizualnih, zvočnih in verbalnih informacij, ki so med seboj odvisni. Deluje kot neskončen koncert, na katerem video instalacija, sestavljena iz serije nedavnih nemih filmov Francisca Tomsicha, zagotavlja grobo gradivo, rdeče niti in digitalne podatke zvočnemu ekosistemu, razvitemu z izvirno programsko opremo in materializiranemu s posebej izdelanimi zvočnimi viri (-> vibracijski zvočniki) Boruta Savskega. Očitno je bil prvi projekt iz leta 2020 z naslovom Elegija tako inspirativen, da je sodelujoča avtorja zapeljal v Poletne pesmi. Borut Savski – Distribuirano telo: Video-zvočni sistem je zgrajen na način antropomorfnega telesa, kar pomeni, da ima ude, osnovno telo in živčno-cerebralni centralni del, kamor sodi tudi vizualno zaznavanje video virov. Telo z vsemi temi organi vstopa v prostor na način naprave, kar pomeni, da je periferno živčevje ožičenje. Vizualni del programja poganja tri osrednje video vire, iz katerih sproti zajema spremembe v sliki. Te so stvar programske knjižnice OpenCV (computer vision) v programskem okolju Python. Velikost in pozicija bistvene spremembe v vsaki sliki se spremeni v simbolični krog s koordinatami njegove pozicije in pošlje v zvočni del programja, zgrajenega v okolju Puredata. To omogoča tudi delovanje v lokalni mreži, tako da lahko na zvok vplivajo še dodatni video viri. Osnova cerebralnega dela poteka na ravni zvoka: tu potekajo vse odločitve, ki jih lahko glasbeno imenujemo interpretacija. Vsi približki in odmiki od glasbene estetike se zgodijo kot posledica vgrajenih odločitev. V veliki meri so odločitve lahko v veliki meri poljubne – stohastične. Potekajo po principu treh skupin gostote zvoka: razredčeno/ umirjeno, srednje in zgoščeno/ intenzivno, kar se tiče predvsem časovne komponente, ki na ta način proizvede tudi vedno različne obsežnejše kose zvočnih ugodij, katerih vrstni red in gostota nista predvidljiva. Oblikovanje tega zvočnega algoritma bo potekalo v vseh dneh postavitve/ instalacije. Viri zvoka so zvočni koščki/ sampli, ki se bolj ali manj nanašajo na posamezne slikovne podobe iz kazerih se podatkovno napajajo. Štirje izhodni zvočni kanali lahko delujejo ločeno, ali pa se v večji ali manjši meri prelivajo med seboj – po prostoru. Zanimiva je tudi ideja, da se kot zvočni viri uporabi razmeroma nov tip zvočnika, ki je vibracijski zvočnik. Njegova značilnost je, da se zvok ustvarja na način prenosa vibracij na poljuben material, ki ima mnogo večje dimenzije kot je vibracijski vzvod zvočnika. Naša odločitev je bila, da posebno lahko leseno ploščo ukrivimo v tulec in stem dosežemo enakomerno sevanje zvoka na vse prečne strani vertikale tulca. To se imenuje omnidirekcijski zvočnik. Leseni tulec smo spodaj in zgoraj zaprli, da ustvarimo dodatni resonančni prostor, ki ojača nižje srednje frekvence. Dosedanji rezultati preverjanja zvoka so specifični, mestoma pa celo briljantni. Nekaj več podatkov: http://www.ljudmila.org/~savskib/?p=1400&sb=1 Distribuirano telo je sicer naslov instalacije/ zvočnega dogodka, ki ga je Borut Savski izvedel decembra 2005 v Mali galeriji (Moderna galerija) v Ljubljani. v kateri je prvič jasno opisal antropomorfno strukturo interaktivno-generativnega telesa za proizvodnjo zvoka. Njegova prva zvočno-prostorska instalacija Zvočni Biotop (1999; Galerija Kapelica Ljubljana) – je že vsebovala takšen način izvedbe.
|