Irena Tomačin studies philosophy, is a choreographer and dancer. In her last solo performance Kaprica (Caprice) she started experimenting with voice. With melodies, texts and vocalization she continues the experiment with sound event Glasovanja (Voicings; but really hard to translate: Vo(ca)(li)/(ti)(za)tionsč).

/text from the webpage of festival Rdeče zore/

*GLASOVANJA
Vi potrebujete moj glas.
Potrebujete moj glas, ker Vačega ne sličite več.
Ne sličite več svojega glasu.
Ne sličite se več.
Ne sličite več.
Radi bi sličali.
č e raje bi bili sličani.
č e raje bi bili usličani.
Ne sličite se, ker samo stojite tiho in gledate.
Preveč ste poslučni.
Usličal Vas bo moj glas, ki je sam o o gledalo Vačega glasu.
Mojega glasu bo za Vas vedno preveč ali premalo.
Bolje Vam je, lačje Vam je, če ste gluhi hi hi hi.
Poslučajteeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee.
Ali bolje, lačje – glejte.
Glasovanja so stičičče statičnega telesa, polnega glasu, in gibajočega glasu, brez podobe.
Galerije so prostor, kjer se gleda.
Telo je prostor, ki se posluča.
Glas je brez podobe.
Telo je brez glasu.
Telo, ki se uglačuje.
Zapečateno s podobo, razpade na glasove.
Posluča se.
Vznik podobe glasov in zvoka telesa.
Struktura glasu razpre pokrajino telesa.
Pade podoba – telo se uzre v glasu.
Za hip je telo podoba glasu, za hip je glas pokrajina telesa.
Zapečatena.

Kaprica /text from Maska webpage/
Irena Tomačin’s solo performance Kaprica uses voice as its medium. Voice obliviously reveals the history of the body. It unfolds the stories inscribed in it, stories which cannot be shaken off or altered, stories which have to and need to be told and lived through again and again. Obssessive persistence over the question which of the voices is the genuine one may be fleetingly resolved in a frail suspense, momentary exhale. As a follow-up a repeated slip into a play of re-examination of identity. Continual circulation of auto-reflection. A vicious circle which holds out only one alternative: silence.

Solo predstava Irene Tomačin z naslovom Kaprica za svoj medij uporablja glas. Glas nevede razkriva zgodovino telesa. Pripoveduje nam zgodbe, ki so vanj zapisane, ki se jih ne more znebiti ali jih spremeniti, zgodbe, ki jih mora in hoče vedno znova pripovedovati, podočivljati. Obsesivno vztrajanje na vpračanju, kateri od glasov je pravi, lahko najde začasen odgovor v nekakčnem krhkem suspenzu, hipnem izdihu. Sledi ponoven zdrs v igro preizpračevanja identitet. Konstantno kročenje avtorefleksije. Začaran krog, ki ponuja samo eno alternativo: tičino.