Ker je moj razpoznavni znak specifičen video art, se je zdelo kustosu zelo tvegano predstaviti nekaj v drugem mediju. Skoraj bi že vse skupaj propadlo, pa je navsezadnje le dojel, da je Connected v bistvu zelo podoben drugim mojim projektom. Še več, tema, ki me zanima že od prej, možnost odnosov, ki niso le stvar računa, ampak srca, strasti, ljubezni, je v tem delu dobila morda najčistejšo obliko,« pravi Nataša Prosenc, ki verjame, da zahodnjaški individualizem vodi v odtujenost in osamljenost. »Neprestano govorimo o svobodi, neodvisnosti,« nadaljuje, »zelo malo pa o dejstvu, da se mora vsak posameznik, ki hoče pripadati kakršnikoli skupnosti, odpovedati delu osebne svobode. S tem se današnji človek težko sprijazni. Zato je projekt Connected zastavljen tako, da se ljudje za nekaj časa prostovoljno odpovedo svobodi gibanja. Vsak izmed 25 posameznikov, ki stojijo na mostu, pokriti s tuniko, ve, da se ne more pretirano pomakniti v levo ali desno ali počepniti, ne da bi to vplivalo na soseda, zato mora biti vselej pozoren na ostale v skupini. Connected je vizualna metafora medčloveških povezav, ki jo dodatno podčrtuje dejstvo, da je postavljen na mostu.«

Most je hkrati tudi ustrezna metafora za življenje in delo Nataše Prosenc, ki je že dolgo razpeta med Slovenijo in ZDA ter med videom in filmom. Zato v pogovoru ne moreva mimo razlik in primerjav. »V Sloveniji nam je zelo blizu likovna umetnost, dihamo z njo, imamo jo za svojo, v Ameriki pa je bolj naraven film, ki je pri nas velikokrat šepav in nebogljen.« Zato si je tudi želela v Los Angeles – da se izuči filmske obrti. Tja jo je pripeljala fascinacija nad gibljivimi slikami, ki jo je ob koncu študija oblikovanja že pripravila do tega, da je namesto gledaliških plakatov začela ustvarjati video instalacije. Zdaj je oboje, videastka in filmarka, čeprav si zamišlja tudi projekte, kakršen je Connected, ki ne vključujejo ne ene ne druge tehnike. Navsezadnje gre le za to – za tehniko, čeprav jo obče človeška težnja po predalčkanju velikokrat postavlja v prvi plan. Pa vendar mediji, v katerih se izražajo, do neke mere ločujejo ustvarjalce. Videasti in filmarji se tako marsikdaj znajdejo na nasprotnih bregovih: »Videasti filmarjem očitajo, da se pri njih vse vrti okrog denarja, da so preveč komercialni, filmarji pa videastom, da so preveč hermetični in, grobo rečeno, leni, ker se jim ne ljubi ukvarjati z zgodbo. Sama v obeh medijih vidim enako močan izziv, sicer pa se meje na vseh področjih brišejo in vse postaja zelo kompleksno. Človek je danes postavljen pred izziv, da dojame to kompleksnost.«

Video in film imata v življenju Nataše Prosenc časovno-prostorsko korelacijo v dveh mestih, kjer živi, v Ljubljani in Los Angelesu. Časovne pasove redno menja od leta 1996, ko je dobila štipendijo Arts Link – tej je kmalu sledila še Fulbrightova – in je prvič stopila na Sunset Boulevard. »Nekaj let sem se poskušala odločiti, kje naj se ustalim, potem pa se je vprašanje kar samo nehalo zastavljati. Ugotovila sem, da sem lahko tu in tam, da to sploh ni problem. Včasih je res malo naporno, dostikrat pa se mi zdi celo zdravo. Ko delaš na projektu, večkrat prihaja do kratkih stikov, negativnih čustev in podobno in takrat se je dobro premakniti nekam drugam, kjer laže postaviš stvari v perspektivo, vklopiš smisel za humor in si rečeš, kaj je to proti večnosti.«

Dvojno življenje očitno dobro vpliva na ustvarjalno energijo, ki je Nataši Prosenc tako nikoli ni manjkalo. Že preden je šla v ZDA, od trenutka ko se je odločila za video, so ideje kar prekipevale in kmalu je prišla tudi prva pomembnejša potrditev njenega ustvarjalnega potenciala – uspešna udeležba na beneškem bienalu z video instalacijo Gladiatorji, za katero je pozneje prejela nagrado Prešernovega sklada. Toda kljub ustvarjalnemu zagonu ali pa prav zaradi njega se je v Sloveniji kmalu začela počutiti utesnjeno. »Pri nas je še vedno v veljavi nekakšna uravnilovka, ki duši presežke, ob tem pa ima monopol ena sama močna ideja, ki postane državno potrjena. V ZDA se že zato, ker je prostor večji, vedno vzpostavi dialog med več močnimi idejami, nikoli ne pride do enovladja. Človek ima tudi večji občutek svobode, ne ukvarja se toliko z nepotrebnimi stvarmi tipa, kaj kdo reče, kaj kdo misli. Zato pa je komercialni pritisk zelo močan, ves čas se je treba boriti za obstanek. A vedno se najde kakšna pot.«

»Najpomembneje se mi zdi, da si kot umetnik znaš postavljati prava vprašanja,« pravi. Katera vprašanja pa so prava? Nataša se zamisli in nekoliko sibilično odgovori: »Kako čim bolj biti? Največji izziv se mi zdi, da čim bolj si.« Čez čas nadaljuje: »Zelo spontan človek sem in se močno odzivam na vse, kar se mi dogaja. Čim bolj se poskušam povezati s svetom, čim več hočem vedeti o vsem, kar se dogaja, potem pa to odmisliti, kadar ustvarjam. Verjamem, da bo 21. stoletje žensko stoletje, ker postaja intuicija v poplavi vsega, kar se dogaja, čedalje bolj pomembna. Seveda so z njo obdarjeni tudi moški, govorim o principu. Vedno se mi je zdelo, da je umetnost ženska, realizacija pa moška. Ko delam, pozabim na svoj spol, na okus. Edino, kar me zanima, je, kako priti do bistva.«

Včeraj so v kostanjeviški cerkvi odprli doslej največjo in najkompleksnejšo videoinstalacijo Nataše Prosenc z naslovom Križišče. V ritmu dihanja si kot odmev sledijo podobe obrazov in teles, ki jih voda in ogenj bistrita, a hkrati razžirata, priklicujeta na svetlo ali potapljata v temo. Podobe kažejo človeka, ki je razpadel kot subjekt in se znašel na zapletenem križišču, kjer mora, preden bo lahko nadaljeval pot, spet najprej srečati samega sebe. Obiskovalec se počuti, kot bi bil priča obredu prehoda, ki očiščuje in osvobaja duha, ritualu, ki se kljub uporabi sodobne tehnologije zdi starodaven. Krščanska cerkev je naseljena z duhovnimi vsebinami, ki presegajo njen institucionalno posvečeni namen, in spremenjena v prostor kontemplacije univerzalnega izvora, ničte točke, prazgodbe.