Kdor ima doma zbirko Sto romanov, bo med njimi našel 17 ruskih del in najverjetneje priznal, da ni prebral niti enega (no, mogoče vsaj Mojstra in Margareto, starejši pa Doktorja Živaga). Če bi ta zbirka izhajala v preteklem desetletju, bi bil delež ruskih romanov zagotovo precej manjši. »V 80. in 90. letih je bilo zelo malo zanimanja za rusko prozo. To je bila verjetno reakcija na prejšnja leta, ko je izhajalo ogromno prevodov iz ruščine, pa so se ljudje zasitili. Tudi prevajalcev manjka – starejši so že pokojni, mladih pa ni. Samo dva zrela prevajalca iz ruščine imamo – Draga Bajta in Marjana Poljanca,« pravi Borut Kraševec, mladi rusist in prevajalec pričujoče zbirke, ki bo ta mesec izšla pri Cankarjevi založbi.

Od antologije ruske literature Samizdat, ki jo je leta 1983 pri Založbi Obzorja izdal Drago Bajt, je Pogovor gluhonemih prvi tovrstni pregled v slovenščini, s katerim Borut Kraševec nadaljuje in dopolnjuje Bajtovo delo. V antologiji Pogovor gluhonemih je zbral dela štirinajstih pisateljev, ki pri nas večidel še niso bili prevedeni. »Izbral sem avtorje, ki so ustvarjali v zadnji četrtini 20. stoletja. Gre za generacijo, rojeno v štiridesetih in petdesetih letih, le dva sta mlajša – Viktor Pelevin in Igor Jarkevič, ki sta rojena v šestdesetih.« Prevajanje toliko različnih ustvarjalcev ni bilo lahko delo. »Vsak ima svoj stil, ne moreš vseh prevajati na isto vižo – pri enih gre lažje, drugi ti mečejo polena pod noge.«

Zbirka je zastavljena zelo resno in temeljito. Kratkim zgodbam in novelam je Borut Kraševec dodal precej obsežen komentar, v katerem pojasnjuje ruske običaje in pojave iz vsakdanjega življenja, ki slovenskim bralcem niso znani, zahtevnejšim in radovednejšim med njimi pa pomaga s podatki o literarnih aluzijah in citatih, ki jih je najti v besedilih. Sam je napisal tudi spremno besedo, v kateri najdemo splošni pregled sodobne ruske literature, prevajalec nam pojasni svoj izbor, na koncu pa še postreže s podatki o življenju in delih izbranih avtorjev.

Kdor pozna katerega od treh pisateljev, zastopanih v zbirki, ki so doslej s svojimi romani že spregovorili v slovenščini – Eduarda Limonova, Venedikta Jerofejeva (roman Moskva–Petuški je bil pri nas pravi mali hit) ali Viktorja Pelevina (znanstvenofantastični roman Omon Ra je prav tako prevedel Borut Kraševec) – bo zagotovo z veseljem segel po najnovejših ruskih prevodih. Naj končam z ugotovitvijo, da je prejšnjo zasičenost zamenjalo pomanjkanje prevodov iz ruščine. Ko ne bi bilo hrvaških in srbskih prevodov, bi bili sodobno literaturo naših daljnih sorodnikov prisiljeni brati v germanskih jezikih, to pa bi bilo res žalostno.

Veronika Klančnik