Njeno delovanje v umetnosti in kulturi že od začetka močno zaznamuje vedoželjnost. Zagotovo sodi med najbolj v teoriji podkovane slovenske umetnike, kljub temu pa ne uhaja v sumljive vode hermetizma, temveč poskrbi, da ima njena umetnost vselej razumljivo in jasno sporočilo. »Ker se v svojih projektih ukvarjam z vprašanji identitete, videza in pomena, so me v zadnjem času začeli povezovati s feminizmom, prej pa sem preprosto veljala za konceptualistko.«

Po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je najprej zaposlila kot modna oblikovalka v tekstilni industriji. Šele po tej prizemljitvi in dveh letih prehranjevanja v menzi se je vpisala na ALU in študirala slikarstvo. Svojo študijsko pot je nadaljevala na Dunaju in pozneje v San Franciscu, kjer je letos magistrirala iz novih žanrov v likovni umetnosti. Od začetka njenega ukvarjanja z umetnostjo pa do danes je minilo slabih 20 let in v tem času je najprej kot članica skupine Linije sile, pozneje pa sama ali z različnimi sodelavci uresničila ogromno raznovrstnih projektov. Naredila je kostumografijo za velik del predstav Ane Monro, se udeleževala skupinskih razstav in pripravljala samostojne, delovala kot mentorica za kostumografijo na gledališki šoli GILŠ in urednikovala na reviji za kulturo M'ZIN.

Danes lahko na premieri predstave ME TRI X občudujete Mojčine »pametne kostume«. Tako Mojca imenuje tiste kostume, ki vsebujejo nekaj tehnologije in jih je doslej že veliko napravila. »V neki tovarni, kjer izdelujejo čolne, sem npr. naredila napihljivo obleko za Mojco Dimec, ki jo je nosila v svoji predstavi Jantar Jupiter. V predstavi Ane Monro Lenuh Požeruh se je moral Žiga Saksida debeliti in hujšati kar na odru. Ker nismo dobili izvajalca, sem se morala pri nekem vulkanizerju sama naučiti vulkanizirati. Tu smo uporabili tudi sesalnik za prah. Roza je za predstavo Rupert Marovt potreboval kostum, s katerim se je lahko kar na odru spremenil v žensko ... Pri takih kostumih je vedno neki delež tveganja, vedno lahko kaj odpove, ampak so zato večji izziv.«

Za predstavo ME TRI X je morala izdelati napihljive joške ali »pametne joške«, kakor jih sama imenuje. »Razmišljala sem, kako bi bilo to tehnološko izvedljivo, in začela kupovati ter preizkušati najrazličnejše materiale, pri čemer je bilo edino vodilo, da lahko rekvizit naredim sama doma z različnimi pripomočki, ki jih je mogoče kupiti v trgovinah tipa Metalka ali Astra. Ko sem pregledovala fotografije s kostumske vaje, sem opazila, da je kostumografija za ME TRI X zelo v duhu San Francisca, še posebno Castro Streeta, kjer sem živela zadnji dve leti. Kaže, da so mi drag queen estetika in močne barve zlezle pod kožo.«

Veronika Klančnik

Trivia

– Kostumografija za ME TRI X je nastajala v kuhinji, med štedilnikom in šivalnim strojem. To trivialno dejstvo je posledica nič kaj trivialnega stanovanjskega problema, ki ga Marija Mojca Pungerčar po vseh selitvah in neugodno rešenih prošnjah za neprofitno stanovanje ali studio čedalje ostreje občuti.

– Rada bere razne svetovalne rubrike in kinološki kotiček Martina Simončiča.

– V mestu ne mara pokanja petard, žaganja drv in gasilskih veselic.