![]() Kulturnoumetniško društvo TriviaNaslov: Križevniška 7, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
|
29.03.2025: Naš odziv na predlog Uredbe o minimalnem plačilu za samozaposlene v kulturi ![]() V predlogih se zavzemamo za upoštevanje karierne dinamike samozaposlenih kulturnih ustvarjalcev, za zvišanje plačnih razredov za vse kulturno-umetniške poklice, za ustreznejše plačne razrede za nekatere poklice in za definiranje razstavnine. |
|
|
« Back
slovenskoenglish
March, 2021
Marija Mojca Pungerčar: OSEBNA KODA OBLEKE
Galerija Spomeniškovarstveni center, Trg francoske revolucije 3, Ljubljana Odprtje razstave brez otvoritvenega dogodka bo v sredo, 24. marca ob 16.00 uri.
Na razstavi pa boste obleke lahko tudi pomerili (odvisno od epidemioloških razmer) in izbrana oblačila brezplačno odnesli domov. Kustosinja razstave je Iza Pevec. BESEDA KUSTOSINJE: Marija Mojca Pungerčar: Osebna koda obleke Poleti rada nosim dolge, padajoče obleke, ki lovijo veter in v katerih se sama sebi zdim bolj zanimiva in filmska verzija same sebe. Podobno sem se, ko sem v gimnazijskem obdobju odkrila žametne suknjiče, počutila kot članica fiktivnega gledališkega ansambla, v zamolklih barvnih kombinacijah s poudarkom rdečega šala pa kot poosebljena jesen. Seveda, v času odraščanja intenizivno iščemo lastno identiteto, a obleke nas kot način predstavljanja samih sebe spremljajo vse življenje. A moj sentimentalni uvod v besedilo o razstavi Marije Mojce Pungerčar Osebna koda obleke ni naključen; obleke niso le gradniki samoreprezentacije, temveč so tudi intimni, bližnji nosilci spomina, oboje pa je podobno nestalen konstrukt. Ampak najprej h konkretnemu.
Raztrganine, obraba, sledovi potenja in madeži na najbolj fizični ravni govorijo o življenju, na kateri sta majica ali hlače spremljala svojega lastnika, kot so ob prvi izvedbi projekta zelo jasno pričale Milanove hlače. Oblačila so izraz samoreprezentacije, a pripovedujejo vsaj še o določeni dobi, razredu in priložnosti €“ disko srajca na razstavi je hkrati nostalgični spominek iz mladosti ter predstavnik nekega časa, kulture in vzdušja.
»Začenjam: prvi spomin. Rdeče in vijolične rože na črnem ozadju €“ materina obleka; sedela je na vlaku ali na omnibusu, jaz pa v njenem naročju. Rože, ki jih je nosila, sem tako videla zelo od blizu in še vedno lahko vidim vijolično, rdečo in modro, mislim, da na črnem ozadju. Bržkone so bile anemone, predvidevam. « [3] Tako enega svojih prvih spominov na mamo opisuje Virginia Woolf. Za modernistično literaturo značilna poudarjen tok zavesti in fluidnost jaza pa lahko pomagata osvetliti tudi način, na katerega obleke gradijo naš spomin in identiteto, podobno nestalni kategoriji. V dvajsetem stoletju se je pokazalo, da se zaradi različnih vlog, med katerimi preskakujemo, »vsako rekonsituiranje sebstva pokaže pravzaprav kot avtofikcija /…/ «.[4] Obleke, kot mejnik med družbo in nami, se po mojem mnenju znajdejo prav v nekakšni, pogojno rečeni, avtofikciji €“ zgodbi o nas samih, namenjeni tako drugim, kot nam samim. Pri tem se seveda lahko vprašamo, kako na to, kakšno zgodbo (si) želimo pripovedovati, vplivajo družba, kultura in okolje in kateri izmedi naših jazov je tisti, ki prevzema besedo. »ÄŒlovek nekako osupi, ko nekoga, ki mu je blizu, zagleda drugače oblečenega. Na tej fotografiji je mati okoli leta 1913, v imenitni toaleti za v mesto, klobuk, perje, rokavice, nežno perilo, ki kuka izza manšet in ovratnika €“ »šik «, ki ga postavljata na laž mehkoba in preprostost njenega pogleda. Samo na tej sliki jo vidim táko, ujeto v zgodovino (okusi, mode, tkanine) /…/ «[5] Besede Rolanda Barthesa, nemara prvega pisca, na katerega pomislimo ob spominski vrednosti fotografije, razkrivajo kompleksnost in diskrepanco zgodb, ujetih v našo opravo. Mama njegovega spomina je nosila vsakdanja, domača oblačila in tuj mu je bil pražnji sijaj, s katerim se je ob priložnosti fotografiranja gospa Henriette Barthes, rojena Binger, želela vpisati v spomin zgodovine.
[1] Gre za nadaljevanje projekta Dresscode, ki ga je leta 2002 izpeljala z Veroniko Klančnik. Kljub podobnim izhodiščem pa razstava Osebna koda obleke prinaša tudi nekaj novih vsebinskih poudarkov. [2] Z izjemo dveh moških so sodelovale zgolj ženske, zato bom v besedilu uporabljala žensko obliko. [3] Prosti prevod, povzeto po Carole HUNT, »Worn clothes and textiles as archives of memory «, Critical Studies in Fashion & Beauty, 5/2 2014, dosegljivo na http://clok.uclan.ac.uk/23431/, str. 2. [4] Tina KOZIN, »ÄŒas naivnosti je minil, Evald Flisar «, To nisem jaz, 2011, str.307. Piska dodaja še, da s terminom avtofikcija nekateri teoretiki nadomeščajo pojem avtobiografija. [5] Roland BARTHES, Camera Lucida, 2012, str. 60. [6] Elizabeth WILLSON, Fashion&Memory, dosegljivo na: http://vestoj.com/fashion-and-memory/. [7] Obiskovalci so lahko med 12.00 in 21.00 »sproščeno izbirali in pomerjali oblačila, ki so bila na razpolago. Obiskovalec, ki je želel domov odnesti oblačilo, je moral mimo blagajne, da bi opravil €œnakup €. €œBlagajničarka € (performerka) je s čitalcem črtnih kod prebrala črtno kodo, pripeto na izbrano oblačilo ter €œkupcu € izdala €œračun €. Na računalniškem izpisu v obliki računa je obiskovalec našel natisnjeno zgodbo izbranega oblačila. Proces se je zaključil s fotografiranjem novih lastnikov oblačil « preberemo na spletni strani projekta Dresscode: http://www.3via.org/dresscode/. Iza Pevec Foto: Nada Žgank OBLAÄŒILA IN ZGODBE SO PRISPEVALI: ODPIRALNI ÄŒAS GALERIJE MED PROJEKTOM: Fotografije: Nada Žgank Zahvaljujemo se: udeleženkam in udeležencema, ki so prispevali oblačila in zgodbe, Bredi Pungerčar, galeriji DLUL, Jelki Šutej Adamič, Mini teatru, Nadi Žgank, Taji Starič, Tini Kolenko, Urši Ivanovič in drugim, ki so pomagali. Produkcija: KUD Trivia Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS. POVEZAVE: €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” Marija Mojca Pungerčar (1964) je leta 1989 diplomirala iz slikarstva na ALUO v Ljubljani in leta 2001 magistrirala na San Francisco Art Institute v ZDA. Od leta 1983 razstavlja doma in v tujini. V zadnjih letih se je samostojno predstavila z razstavami Portable Home €“ Stara in nova normalnost (2020) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana, Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina (2019) v galeriji Spomeniškovarstveni center, Ljubljana, Tri botanične zgodbe (2018) in Predvideno je prehodno obdobje (2017) v Ustvarjalnem centru Švicarija, Ljubljana ter Prava Runotova Volna v Galeriji Kresija, Ljubljana (2016). Njena priznanja in nagrade vključujejo priznanje na Mednarodnem bienalu likovnih umetnosti Kranj, Priznanje Riharda Jakopiča, nagrado na Festivalu neodvisnega filma, štipendijo Avstrijske akademske izmenjave, štipendijo ArtsLink in Fulbrightovo štipendijo. €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” €” Prejšnji projekti iz serije: |
![]() ...more » ![]() ...more » ![]() ...more » |