Vsebina:
Dokumentarec Čas za sprehod pripoveduje o življenju Pikija in Mandi, dveh brezdomnih psov, ki sta drug za drugim našla dom v vratarnici Biotehniške fakultete v Ljubljani. Okrog obeh se je postopoma spletla široka socialna mreža, v kateri so se znašli uslužbenci fakultete, varnostniki, sosedje, študentje in naključni sprehajalci, deloma v neverjetnih povezavah. 

V filmu tako med drugim izvemo, kako so psička Pikija na sodišču zastopali odvetniki, kakšno vlogo je v njegovem življenju imela mama nogometaša Braneta Oblaka, kaj imajo skupnega voditeljica in igralka Katarina Čas ter vratarji Biotehniške fakultete in kako se je v njihovi vratarnici znašla Kučanova krtača.

Čas za sprehod je pravzaprav film o ljudeh, ki so, bolj ali manj po naključju in iz zelo različnih razlogov dopustili, da je v njihovo življenje vstopil pes in si tam našel svoje mesto. Dokumentarec prikazuje nevsakdanji primer kombinacije formalnega in neformalnega skrbništva, kjer ni nujno, da sta lastništvo živali in skrb zanjo neločljivo povezani. Film ponuja premislek o delitvi odgovornosti v širši skupnosti. Sprašuje se, ali je možen model skupnostne skrbi za domačo žival, ki bi nadomestil vlogo enega samega lastnika. Odgovor na to vprašanje se skriva na koncu filma.

Marcel Štefančič, jr., o filmu:
Ali pes potrebuje verigo, če nima lastnika? Ali lahko pes živi brez lastnika? Ali lahko živi svobodno, ne da bi imel lastnika? Ali lahko zanj skrbi množica ljudi, ne da bi bil kdorkoli izmed njih njegov lastnik? Ali pes potrebuje lastnika? Ali mora biti človek lastnik psa, da skrbi zanj?

Ta vprašanja naj vas nikar ne zavedejo: Čas za sprehod ni doku o psu, ampak doku o Sloveniji in njenem odnosu do socialne države v času, ko socialno državo obsojajo na smrt, ali bolje rečeno - na evtanazijo. Čas za sprehod je doku o dveh psih, ki sta pomagala redefinirati in revitalizirati socialno državo. Ne od zgoraj navzdol, ampak od spodaj navzgor.

Miha Colner o filmu:
Mojca Pungerčar je na način pletenja mreže medosebnih odnosov sogovornikov uspela z značilno senzibilnostjo in vztrajnostjo prikazati stanje duha nekega mikrookolja. Na všečen in lahko sledljiv način poudarja pomen delovanja skupnosti in nakazuje pristope za alternativne taktike preživetja. Ob vsem tem pa je film neizmerno humoren in zabaven. Tako je avtorica v času, ko substanca umetniških del neredko kritično in cinično secira razmere v družbi, uspela ustvariti film, iz katerega veje pozitivni duh in kjer prednjačijo primeri dobrih praks. (Iz članka Družbena empatija na preizkušnji, Radio Student, oddaja Art-Area, 22. 10. ob 20.00.)

Marija Mojca Pungerčar je vizualna in intermedijska umetnica.

Podpora:
Film je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS. Realiziran je bil s podporo Moderne galerije Ljubljana.

Hvala:
vsem nastopajočim in Biotehniški fakulteti, Forumu Ljubljana, Katarini Grabnar, Marjanu Kokotu, Katerini Mirović, Amiru Muratoviću, Borutu Savskemu, Zavodu SCCA-Ljubljana, Slaščičarni Domača peka, Marcelu Štefančiču, jr. in Varnost Vič d.d.

Synopsis:
The documentary tells life stories of two dogs, Piko and Mandi, who found a shelter at the security guards' lodge of the Biotechnical Faculty of the University of Ljubljana. Around both dogs an informal network has gradually developed, consisting of the faculty employees, security guards, neighbors and students, sometimes in amazing connections.

We learn how Piki was represented at court by the lawyers of the Biotechnical Faculty, what role in his life played famous Slovenian footballer Brane Oblak's mother, what have in common a popular Slovenian TV presenter and actress Katarina Čas and the security guards of the Biotechnical Faculty, and how the brush of the first president of the Republic of Slovenia Milan Kučan appeared in their lodge.

The documentary is a tale about people who, for many different reasons, allowed a dog to enter their lives and become part of them. The documentary reveals an unusual example of the combination of formal and in-formal custody, proving that the ownership of and the care for an animal are not necessary overlapping. The film offers a reflection about the share of responsibilities within a community. It puts out a question: is the community model possible? The answer to this question is hiding at the end of the film.

Marcel Štefančič, jr., about a film:
Does a dog need a chain if it has no owner? Can a dog live without an owner? Can a dog live free without an owner? Can a crowd of people take care of a dog without any of them being its owner? Does a dog need an owner? Does someone has to be an owner of a dog in order to take care of it?

Do not be misled by this questions: Time for a Walk is not a documentary about a dog, but a documentary about Slovenia and its relationship to a social state in time, when social state has been sentenced to death - or better said - to euthanasia. Time for a Walk is a documentary about two dogs that helped to redefine and revitalize a social state. Not from upside down, but from bottom up.

Marcel Štefančič, jr. is writer, film critic and TV  presenter.

Marija Mojca Pungerčar is visual and intermedia artist.

Support:
Project was co-financed by the Ministry of Culture of Republic Slovenia. It was made possible with the support of the Museum of Modern Art Ljubljana.

Thanks:
to the interviewers, and to Biotehniška fakulteta, Forum Ljubljana, Katarina Grabnar, Marjan Kokot, Katerina Mirović, Amir Muratović, Borut Savski, Zavod SCCA-Ljubljana, Slaščičarna Domača peka, Marcel Štefančič, jr., Varnost Vič d.d.