MARINA GRŽINIĆ

Filozofinja

Japonske kratke hlače: Te kratke hlače so stare 5 let. Oba para sta bila kupljena na Japonskem, v Tokiu. Bila sta zelo poceni – to je ena od prednosti tega, da kupuješ stvari v Tokiu, ker imajo zelo poceni stvari in ni treba veliko denarja dajati za obleke, kar je po mojem pravilno. So izjemno trpežne, moje najljubše, ampak niso več najljubše hlače mojega sina Davida, ki se je odločil, da jih noče več in je rekel: »Mama, vrži jih v smeti.« Jaz sem rekla, da tega ne bomo počeli, pa tudi na Rdeči križ jih ne bomo dali, ker moramo vedeti, če sploh kdo hoče te hlače, da jih ne bodo potem oni vrgli v smeti. Danes zjutraj, ko sem odprla časopis Delo in prebrala o projektu Dresscode, sem si rekla, to je pravo mesto za ta dva para hlač.

Davidu so sicer še prav, ampak zdaj se oblači bolj rapersko in za ta stil so te hlače malenkost preozke. Tako da ne gre za razvajenost, čeprav se lahko tolmači tudi tako, ampak gre za stil, ki se je spremenil. Mogoče pa so še kakšni otroci, ki sploh nočejo bit raperji in hočejo imet take hlače.

Zanimivo je, zakaj so kratke hlače. David je hodil v japonsko šolo in tam je obvezno, da so vsi vse leto v kratkih hlačah, ker je to po njihovem mnenju utrjevanje telesa. Na to je vezana tudi ena anekdota. Ko je David prvič prišel v šolo (bil je prvi tujec v zgodovini te šole) in so imeli skupinsko fotografiranje, so učitelji opazili, da je malo bolj oblečen kot drugi otroci. Zato so me poklicali in me prosili, če lahko David pride v kratkih hlačah, ker se ne spodobi, da je na fotografiji edini v dolgih hlačah.

Sama imam grozljiv odnos do oblačenja. Sovražim nakupe, vse stvari takoj kupim po dve ali tri enake, da mi potem eno leto ni treba več it po trgovinah. Zdi se mi noro metat denar stran za obleke, kupujem izjemno razumno in če se le da poceni. Obleko jemljem kot nujno zlo, všeč pa mi je imeti en stil, ampak absolutno ne sme bit drag, ker se mi zdi grozljivo v teh časih zapravljat za obleke. Sploh se mi zdi ta middle class okus grozljiv.

Na Japonskem mi je bilo zelo všeč to, da te obleka ne definira tako kot pri nas. Naš sosed, na primer, je šel zjutraj v službo, oblečen kot najobičajnejši poslovnež, zvečer pa sem ga naenkrat zagledala kot punkerja. Tam obleka ne dela človeka. Pomeni veliko več ali veliko manj, pravzaprav ne pomeni nič.

Odkod ta razlika? Pri nas je zunanjost najbolj bistvena. Tudi družba kot taka je blazno površinska, Slovenija ni bila po mojem mnenju nikoli bolj malomeščanska kot zdaj. Samo kupuje se, nihče ne bere, ni kritične mase, vsi samo pijejo... Zato obleka dejansko pokaže status. Na Japonskem pa je oblačenje vseeno povezano z neko filozofijo, kar je mogoče stereotipno gledanje, ampak vseeno obstaja neka globina, drugačen odnos med zunanjostjo in notranjostjo, stvari so bolj kompleksne, tudi v relaciji do telesa. Notranjost je notranjost in funkcionira neodvisno od zunanjosti, ki pomeni hkrati veliko in popolnoma nič. To se vidi, na primer, tudi pri gostilnah. Ni nujno da tam, kjer največ plačaš, dobiš tudi najboljšo hrano. Prav tam, kjer je najbolj zanikrno, je včasih tisto pravo, kultno mesto.

Ta primerjava med Slovenijo in Japonsko pa ni stvar kvalitete, ampak je stvar razlike, kar ne pomeni da je tukaj slabše in tam boljše ali obratno. Obstajajo svetovi, ki so popolnoma drugačni in jih ne moreš dat na isti imenovalec kljub zahtevam globalnega kapitalizma, ki hoče vse uniformirati, da so stvari takoj vidne, ker ni časa, da bi šli globoko v zadeve.

Najlepše odkritje zame je bilo, da greš na Japonskem lahko v trgovino kar v copatih in pižami. Ta izkušnja je bila zame fantastična, ker sem zelo rada po cele dneve v pižami za računalnikom.

Pa še to: če kdo potrebuje več oblek za fanta, starega približno 11, 12 let, naj me pokliče.