MAJA REBOV

Oblikovalka

Sarajevske tangice (pripovedoval Nil Baskar, Majin fant): Maja je te tangice dobila v Sarajevu, kjer sva bila enkrat avgusta za par dni pri enem prijatelju, ki ima tam stanovanje. En večer, ko smo ravno sedeli v dnevni sobi, brali in pili vino, se je pojavil nek starejši gospod, za katerega se je izkazalo, da je njegov sosed od zgoraj in so ga vsi klicali čika Duško. Prišel je noter, oblečen v neko smešno trenerko in zidarsko čepico. Takoj je začel tega mojega prijatelja spraševat, kako je z njegovimi starši, ki jih že dolgo ni videl, ker so med vojno pobegnili v Slovenijo. Potem smo ga, jasno, povabili, da prisede, dali smo mu slovensko vino za pit in je začel hvalit slovenska vina, češ da so najboljša. Takoj, ko je ugotovil, da sva midva z Majo Slovenca, je mene oklical za Janeza, Majo pa za Mojco, ker se je pozneje izkazalo, da je nekoč imel neko Slovenko, ki ji je bilo ime Mojca in je živela na Dolgem mostu. On je bil pa nek kovinar v Jugoslaviji in je delal na Titovi ladji Galeb, kjer je skrbel za mašine v podpalubju. Hvalil se je, da je imel ful punc v življenju, ampak nobene žene, ampak da so Slovenke najboljše – ta klasična zgodba. Ves čas je Majo tudi gledal in ogovarjal, čeprav je bila razlika v letih med njima ene 60 let verjetno, ampak njega to ni motilo, mislim, nikogar to ni motilo, ker je bila cela situacija čisto zabavna. Pri Mladenu je pa stanoval še en njegov prijatelj, francoski Slovenec, ki je bil čez poletje v Sarajevu in v bistvu je bil motiv obiska čike Duška, da bi prosil tega njegovega prijatelja, če mu pomaga popravit televizijo, ker se pač spozna na razne tehnične aparate. Mladen je pa zelo nepraktičen človek in nama ni povedal, da nima nobene posteljnine, oziroma še to, da nima postelje, nama je pozabil omenit. Posteljo smo potem sicer našli, ampak je bilo hudo mraz takrat in se nismo imeli s čim pokrivat, zato sem med tistim pogovorom vprašal čika Duška, če ima mogoče kako odejo za posodit. Vprašal me je, ali hočem njegovo ali od umproforja, pa sem rekel, da tisto, ki je on ne uporablja. No, in ko se je poslavljal, je rekel, naj gre nekdo z njim po odejo in smo vsi pač rekli Maji, naj gre z njim. Ampak ona je nekaj oklevala in potem smo morali vsi it z njim. Jasno, potem, ko smo prišli k njemu, nam je prinesel steklenico neke žganice, potem smo pili, oni je šraufal po televiziji, čika Duško je pa razlagal svojo življenjsko zgodbo, ki se je zdaj ne spomnim več dobro, vse mi je nekako zavito v neko meglo. Potem mu je zmanjkalo cigaret in sem šel dol, eno nadstropje niže in sem mu prinesel škatlico Gauloises rdečih in je bil totalno raznežen. Ni mogel verjet, da mu celo škatlico dajem, jaz sem pa celo šteko s sabo prinesel. In potem je nujno hotel dat nekaj v povračilo, čeprav sem jaz vztrajno trdil, da ni tako. Ampak potem se je nekam odpravil in se pojavil na vratih s tem parom tangic in jih je poklonil Maji. On trdi, da so to neke tangice, ki jih je kupil neki ženski, ampak jih ni nikoli uspel poklonit, pa ne vem zakaj, pozabil sem celo štorijo. Verjetno jih je imel par deset let nekje spravljene in je čakal, da jih bo nekomu poklonil. Če gre verjet čiki Dušku, niso bile nikoli nošene, nisem pa prepričan v to.

To Maja poklanja, čeprav se ji ne zdi lepo, da daje darilo naprej, ampak se ji zdi zgodba tako zanimiva, pa ona jih ne bo nikoli nosila.