LELA B. NJATIN

Pisateljica

Rožasta obleka: Jaz zelo čistim svoje omare. Glede na to da sem pisateljica, bi človek pričakoval, da imam goro knjig doma, ampak jih nimam. Vsake tri leta se spravim in tiste knjige, za katere presodim, da ni nujno, da so z mano, podarim knjižnicam. Podobno delam z oblekami, le da te podarjam različnim krogom prijateljev. Tukaj prvič dajem obleko nekomu, za kogar ne vem. Zato tudi ne dajem dobrodelnim organzacijam, ker tam ne veš, kaj se bo z oblekami dogajalo. Vama zaupam in zato zdaj prvič dajem tako. Sama pa iz druge roke ne maram ne knjig ne oblek.

To obleko sem naredila sama. Moj nenehni navdih so petdeseta leta. Ženske so se takrat oblačile res ženstveno in če bi bile okoliščine primerne, bi se skoz oblačila v oblačila, kakršna so bila v petdesetih letih. Ampak tega ne morem počet, ker je obleka tudi neka šifra, preko katere te okolje sprejema ali zavrača in na to zelo pazim. Služba določa, kako se oblečem, vsaka priložnost to določa. Petdeseta bi bila zelo, zelo anahronistična in bi izpadla zelo posebna, ker pa sem pri večini stvari, ki jih počnem, v bližnjem kontaktu z različnimi ljudmi, jih ne smem takoj prestrašit, ampak se jim moram najprej preko vizualnega vtisa približat.

Ta obleka je bila zelo dolgo z mano. Težko razložim, zakaj. Narejena je bila v enem vročem poletju, mislim, da okrog leta 81. Pomagale so mi jo sešit ljubeče roke mojega moža (pomagal mi je jemat mero).