HANNA PREUSS

Oblikovalka zvoka

Predelani gledališki kostum: Ta obleka ima pa v bistvu tako usodo kot ženska. Nekoč je bila kostum za Natašo Rostovo v Ateljeju 212 v Beogradu in je ena moja prijateljica, kostumografka, ki se je ločevala od tega gledališča, imela par teh kostumov sabo in jih je sem pa tja komu podarila, med drugim tudi meni. Ampak ker je ta razkošni gledališki kostum zavzemal veliko prostora, sem ga dala predelat. Zdaj je kot kakšna stara gospa po kozmetični operaciji – ena tak vihavahasta obleka, ki ima zelo mladosten videz, ampak če od blizu pogledaš, se poznajo tista dolga leta dela v teatru. Veliko sem jo nosila, ko sem bila noseča. Zmeraj sem imela neke pomisleke, ker je ta obleka prišla v enem obdobju, ko sem bila že resna ženska s tretjim otrokom. V bistvu bi jo morala nosit kot pubertetnica, ampak jaz sem to obdobje doživljala šele, ko sem nosila tretjega otroka in je bilo zelo veselo. Obleka je zelo vesela, žejna še življenja.

Mislim, da je oblačenje za človeka nasploh izjemnega pomena. Sama se primerjam z živalmi. Zdi se mi, da smo med vsemi živimi bitji ljudje na nek način najbolj prikrajšani. Če bi lahko izbirala, bi bila kakšna totalno odštekana papiga, da bi imela vsa ta peresa in vse barve na sebi. In potem zjutraj vstanem, se pogledam v ogledalo in sem podobna deževniku. Ja, podobni smo deževnikom. Saj je lepa struktura kože, ampak ne spreminjaš barv, ne raste ti perje, nimaš puhasteha repa, s katerim bi mahal okrog, tako da izražanje emocionalnih stanj potem prevzamejo obleke. Vem, da sem svoj način oblačenja popolnoma spreminjala glede na to, kako sem se počutila, v kateri fazi življenja sem bila, pod kakšnim vplivom sem bila. Ko sem se začela oblačit sama, sem se oblačila po vzoru svoje družine striktno samostansko, aristokratsko in zelo urejeno. Danes pa mi nihče ne bo povedal, kaj naj dam nase. Mislim, da sem pri petdesetih letih končno prišla do tega, da mi moja individualnost dopušča, da zjutraj nataknem nase, karkoli se mi zljubi in to ni vprašanje stila ali trenda, ampak je vprašanje trenutka. Tudi ko gledam, kako so ljudje oblečeni, na nek način prepoznavam, kaj so.