"Cesta Bratstva i jedinstva" je bil eden prvih vsejugoslovanskih infrastrukturnih projektov, ki je s sodobno cesto povezal ključna mesta tedanje skupne države in bratske narode. Gradnja te pomembne prometnice se je začela takoj po končani drugi svetovni vojni, povezala pa je Jesenice ob avstrijski meji in Gevgelijo na meji z Grčijo.

Velika cesta, ki je bila zaključena nekje do leta 1960, je v kasnejših obdobjih postala premajhna, zato jo je začela nadomeščati sodobnejša avtocesta na isti trasi. Njeno celostno izgradnjo je prekinila krvava vojna, ki je obenem izničila njeno prvotno namembnost. Tako dandanes tudi v Sloveniji izginjajo še zadnji ostanki te izvorne prometne žile, tako v simbolnem kot fizičnem smislu. Nadomestil jo je projekt avtocestnega križa na skorajda isti trasi, ki za svojo izgradnjo potrebuje podobno količino časa in ljudske sile.

Marija Mojca Pungerčar je projekt Bratstvo in enotnost ustvarila pred dvema letoma, ko je raziskovala okoliščine gradnje prve in druge ceste. Izvorna postavitev se je zgodila v novomeški galeriji Simulaker, tokrat pa se predstavlja v kontekstu konference Nove paradigme, novi modeli - Kultura v zunanjih odnosih EU.

Leta 1958 je Leopold Pungerčar, avtoričin oče, fotografsko dokumentiral udarniške akcije jugoslovanskih mladincev, ki so, polni ideološkega zanosa, prostovoljno gradili odsek državne infrastrukture v okolici Novega mesta in Mirne peči. Udarniki so prihajali iz vseh krajev Jugoslavije in posledično poleg fizičnega učinka ustvarili zametke skupnega kulturnega prostora, ki je v izseku časa skorajda do popolnosti zaživel v štiridesetletni zgodovini tega prostora.

Skoraj pol stoletja kasneje je slika gradbišč na dolenjski trasi avtoceste povsem drugačna in obenem zelo podobna. Nacionalna struktura gradbincev je še vedno pisana, le zanos predhodne generacije se je umaknil in podredil nujnostim ekonomskih migracij, ki so se začele že v času skupne države. Konceptualno izhodišče avtorice je dokumentarna primerjava dveh gradbišč na skorajda istem mestu v povsem različnih časovnih obdobjih in družbenih razmerah. Dvojnost predstavljenega materiala je izkazana na vseh nivojih razstavnega projekta. Poigrava se z dokumentarnimi fotografijami obeh delovnih akcij, imenitno povezanih v koherentne diptihe, ki razkrivajo pazljivo izbrane kompozicijske in vsebinske podobnosti.

Črno-bele podobe Leopolda Pungerčarja tako nudijo nostalgične in dragocene slike preteklega časa, ko je obetajoča svetla prihodnost države pomenila glavno motivacijo udarniških delavcev. Na drugi strani so zamrznjene podobe Nade Žgank pričevanja o brezizhodnosti in apatičnosti sodobnih delavcev, tako domačih kot migrantov, ki ne morejo več živeti v ideoloških iluzijah. Tako je za razliko od izmučenih, a veselih obrazov mladincev iz petdesetih let, fotografinja z izjemnim občutkom ujela utrujene podobe sodobne tržne ekonomije.

Ujeti trenutki predaje ceste v uporabo prikazujejo nagovor ponosnega partijskega funkcionarja ob boku urejenega ministra Božiča, ki pod emblemi samostojne Slovenije in združene Evrope nagovarja izbrano občinstvo. Spet drugi diptih predstavlja skupino udarnikov s harmoniko ob fotografiji skupine radostnih bosanskih delavcev ob koncu delovnega dneva. Fotografski del razstave, ki učinkovito in nazorno pripoveduje zgodbo o sodobnih delovnih razmerah in ekonomskih migracijah, je odlično kontekstualiziran v pripadajočem dokumentarnem filmu. Obiskovalec je tako vabljen prepustiti se realnosti preprostih, včasih pretresljivih zgodb sezonskih in stalnih delavcev, ki z veliko iskrenostjo in brez zadržkov pripovedujejo o svojih delovnih in življenjskih razmerah. Večina delavcev prihaja iz ruralnih območij, bodisi Slovenije bodisi bivših jugoslovanskih republik. Medtem ko prvi živijo na svojih domovih in jim je odhod na delo vsakodnevna migracija, so migranti nastanjeni v samskih domovih, stran od svojih družin, mnogi med njimi presenetljivo dolga leta.

Kljub vsem izpostavljenim dejstvom projekt Marije Mojce Pungerčar ni patetičen in pomilovalen, ampak prikazuje realno stanje funkcioniranja ekonomije razvitega sveta, kamor se v zadnjih letih uvršča tudi Slovenija. Z uspešno združitvijo dokumentarnih žanrov fotografije in filma so brez pretiravanja upodobljene tegobe, pomisleki in veselje, težaško delo in trenutki dragocenega počitka gradbenih delavcev. Predstavljena so ozadja prihodov na sezonsko delo v Slovenijo, očitne razlike med različnimi generacijami delavcev in naivna pričakovanja boljših delovnih in življenjskih pogojev onkraj nekdanje severne in zahodne slovenske meje, kjer želijo predvsem mlajši najti boljšo prihodnost.

Subtilno tematiziranje sodobnih ekonomskih taktik in migracijskih trendov ob podpori formalne učinkovitosti in estetske všečnosti kljub svoji neposrednosti ustvarja potreben pretres miselnih celic, ki ga obiskovalci ponavadi pričakujemo od umetniških projektov, in dosega neprimerno boljše učinke kot vsakršna brezglava aktivistična akcija, ki generalizira negativne učinke sodobnih evropskih migracij.

Na pot bratstva in enotnosti se je podal Miha Colner