| Razstavni eksponat: NAKLJUČNI OSEBNI POGOVORI Opis izvedbe
Postavitev v razstavnem prostoru: Mizica s stoli (že obstoječe pri organizatorju) in napisom:
Delo: Naključni osebni pogovori
Čas izvajanja: od-do
Avtorica: Milena Kosec, karierna sodobna umetnica.
Na mizici so še moje vizitke in mogoče šopek rož.
Naključno izbranega obiskovalca povabim k pogovoru, ki naj bi trajal okoli pol ure.
Kratko mu razložim osnovne značilnosti projekta: osebni odnos, nematerialnost,enkratnost in naključnost.
Nato obiskovalca v prostem pogovoru vprašam: »Od kje, kako, zakaj na razstavi?«.
Odgovori mi nudijo izhodišče za nadaljevanje pogovora na temo njegovega dela, o osebnih afinitetah in o bodočnosti.
Predvsem pustim, da mi pripoveduje, kar sam želi. Običajno postane pogovor zelo hitro čisto oseben in ga je težko zaključiti. O čem govori projekt:
Osebnipogovor z obiskovalcem.
Namesto DVOGOVORA, kjer sogovornika govorita vsak svoje drug mimo drugega, poskušam obnoviti vse redkejši aktiveni pogovor med dvema osebama.
Ker se s sogovornikom ne poznava, je veliko laže doseči pristno iskren in odprt pogovor. Če se pogovarjam z dvema obiskovalcema skupaj, med njima že deluje medsebojna cenzura.
Pristnost je danes, ko obstaja poklic osebnih svetovalcev, ki te proučijo in ti nato določijo: »kaj naj bo tvoj osebni trend, kje in kako se družiti z drugimi ljudmi…«, sicer proklamirana, a v resnici pregnana iz medsebojnih odnosov. Če malo pretiravam, si jo lahko privoščijo le družbeni posebneži in izobčenci.
Posebej izpostavljam neposreden stik s publiko in njeno ključno vlogo, saj umetnost lahko deluje le na osebnem nivoju.
Za vse moje delo je nujen sočasen odziv publike. Delam za konkretnega gledalca v konkretnem času. Ker živimo v preobilici ponudb, ljudje sprejemamo samo tisto, kar nas osebno zanima.
Nematerialnost–ničesar materialnega ne proizvedem in ne uporabim – uničim.
S tem govorim tudi o storilnostno naravnani ekonomiji, ki zaposluje vse večje število ljudi. Vendar ta ekonomija troši veliko materiala in povzroča veliko smeti in uničevanje surovin.
Sama nočem proizvajati novih smeti niti v obliki artefaktov niti v obliki dokumentacije.
Trenutnost, neponovljivost.
Ohranjam intimnost dogodka in popolno osredotočenost na sam pogovor.
To je danes skoraj nemogoče, ker so že na vsakem koraku opazovalne kamere, vsak dogodek je dokumentiran in arhiviran, vsakdo s svojim fotoaparatom beleži vse kar ga trenutno zmoti in zanima (resničnostni spektakli, internetni dnevniki..). Sama sem kritična, do tega kopičenja dokumentacije. Zato nočem več prispevati k tovrstni poluciji.
Pogled z drugega zornega kota: Današnja družba je naravnana na takoj tukaj in zdaj (ni več časa za doseganje popolnosti, pomembno je čim hitrejše lansiranje novega produkta, četudi z napakami in že razvijati novega).
Naključnoje zame ključnega pomena.
Zato ogovorim in povabim k pogovoru kateregakoli obiskovalca, ki je v bližini. Tudi sicer je v mojih projektih vedno prisotno naključje, če se le lahko smiselno vključuje in bogati projekt. Lahko tudi rečem, da moji projekti v veliki meri zavestno nastajajo po naključju. Nova naključja jih dograjujejo v procese.
Vloga galerije
je posebej izpostavljena. Od nje pričakujem, da bo projektu nudila organizacijsko, dokumentacijsko, teoretsko in posredniško podporo in si želim, da bi to vlogo uspešno odigrala. V tem namreč vidim smisel obstoja institucije galerije.
Trgovina
Od organizatorja, naročnika dela – galerije pričakujem, da pokrije (pridobi ali pomaga pridobiti potrebna sredstva) stroške izvedbe vključno z avtorskim honorarjem. Organizator nato lahko prosto trži svoje delo. |
|